Zakaj se mi to dogaja? Kaj sem storil(a), da si zaslužim to bolečino? Ali se bom kdaj spet počutil(a) kot pred izgubo? Kako dolgo bo trajalo, da se bom počutil(a) bolje? Je sploh normalno, da se tako počutim? Ali sem v času življenja bližnje osebe zanj(o) storil(a) dovolj? Kaj naj naredim z vsemi spomini in predmeti, ki me spominjajo na bližnjo osebo? Kako naj živim brez nje(ga)? Ali moram poiskati strokovno pomoč?

Ob izgubi bližnje osebe, se običajno odvije proces žalovanja. Gre za proces, v okviru katerega se lahko srečamo z najrazličnejšimi čustvi, telesnimi občutki, vedenji, spoznanji in vprašanji.

Naraven odziv na kakršno koli izgubo je žalost. Popolnoma naravno in odvisno od okoliščin smrti, odnosa z umrlo osebo in drugih dejavnikov, pa je tudi doživljanje drugih čustev, kot so jeza, krivda, šok, otopelost, tudi olajšanje. Na primer, ko umre oseba, ki se je bojevala z dolgotrajno boleznijo, žalujoči večkrat poročajo o občutku olajšanja, da oseba sedaj ne trpi več. Hkrati to občutje pogosto spremlja krivda, da si ta občutek sploh dovolijo čutiti. Morda je doživljanje in stiske žalujočih ob izgubi bližnje osebe najlažje pojasniti z dejstvom, da je izkušnja izgube univerzalna. Doživi jo prav vsak izmed nas. Kolikor je ljudi na svetu, toliko je vrst žalosti. Ravno zato je prav toliko tudi stisk, ki jih žalujoči doživljajo. Vsak izmed nas ima namreč svojo zgodovino, osebnost, način razmišljanja ter medosebne odnose, ki so obarvani z najrazličnejšimi izkušnjami. V procesu žalovanja je nasploh »normalnih« veliko več stisk, kot si morda predstavljamo. Žalovanje namreč ni problem, ki ga je potrebno rešiti. Bolje rečeno gre za proces, skozi katerega je potrebno preiti – ne glede na to, kako se izraža in pa kako dolgo traja. Žalovanja ni mogoče pospešiti. Okrevanje in žalovanje lahko traja veliko dlje, kot bi si tega želeli tako žalujoči sami, kot njihovi prijatelji in svojci.

Žalujoči potrebujejo ob sebi predvsem sočutne spremljevalce in poslušalce, ob katerih imajo občutek, da so slišani in sprejeti ter dobijo potrditev, da jim verjamejo, kako težko jim je. Zelo pomembno je, da žalujočemu ne rečemo, da ga razumemo, če se sami še nikoli nismo znašli v enaki življenjski situaciji. V tem primeru lahko namreč zgolj verjamemo, da mu je težko. Sicer pa je v procesu žalovanja dovolj, če žalujočemu ponudimo roko. Način pristopa je odvisen tudi od tega, v kakšni čustveni navezi smo z njim. V tesnejših odnosih najde svoje mesto tudi objem.

Otroci doživljajo enak obseg čustev kot odrasli, vendar pa ne žalujejo na enak način, saj se kognitivno in čustveno še vedno razvijajo. Otroške zmožnosti soočanja s težkimi dogodki so omejene, zato potrebujejo čas za žalovanje. Zaradi razvojnih omejitev ob sebi potrebujejo osebo, ki jih bo poučila o procesu žalovanja na njim primeren način, hkrati pa jim pomagala identificirati njihova kompleksna občutenja.

Prav tako kot odrasli, se tudi otroci in mladostniki na izgubo bližnje osebe odzivajo zelo različno. Doživljajo lahko številna čustva, kot so negotovost, pojav različnih strahov in drugih občutkov, kot so zapuščenost, jeza in bes, žalost, krivda, zmedenost. Pri njihovem prepoznavanju jim lahko močno pomagamo odrasli. Svoje stiske otroci pogosto izražajo vedenjsko, na primer skozi pogostejše prepiranje, večjo potrebo po pozornosti ali večjo pasivnost, spremembo v spalnih ter prehranjevalnih vzorcih ali samouničevalno vedenje. Spremembe se lahko opazijo tudi v šoli, saj se otrok težje skoncentrira, posledično se lahko spremeni tudi njegov učni uspeh. Zelo pomembno je zavedanje dejstva, da se vrstniki v šoli ali  razredu težko vživijo v čustva žalujočega, zato so žalujoči otroci pogosto osamljeni in velikokrat celo tarča posmeha ali bolečih opazk. To še dodatno podkrepi morebitna otrokova odklonska vedenja. Tisto, kar otrok, ko se sooča z umiranjem in s smrtjo potrebuje, so iskreni odgovori ter občutka varnosti in sprejetosti. To pomeni, da otroka sprejmemo takšnega kot je in mu damo vedeti, da je takšen dovolj. Da ima pravico biti jezen, obupan, žalosten, otopel, ipd. Pri odgovarjanju na otrokova vprašanja je pomembno, da so naši odgovori čim bolj neposredni, jasni in odkriti. Ob tem smo iskreni in sprejemamo tudi lastno nemoč, ko ne najdemo odgovora. Predvsem pri mlajših otrocih obstaja nevarnost, da jih še bolj zmedemo in prestrašimo, če npr. uporabljamo prispodobe, kot so »je zaspal« ali »je odšel«. Lahko se zgodi, da se bo otrok bal zaspati ali pa da bo gojil tiho pričakovanje, da se bo umrli vrnil.

Slovensko društvo Hospic žalujočim odraslim, otrokom in mladostnikom nudi brezplačno individualno in skupinsko podporo. Odraslim ob sočutni individualni podpori v obliki osebnih pogovorov, nudimo tudi obiske podpornih skupin in vikend skupin za žalujoče ter Tabora za žalujoče starše, kadar so njihovi otroci vključeni na tabor za žalujoče otroke in mladostnike. Skupine so kreirane glede na vrsto izgube, saj je pomembno, da so skupaj žalujoči, ki žalujejo zaradi istovrstne izgube, saj lažje razumejo drug drugega in predvsem vidijo, da se takšna izguba ni zgodila samo njim.

Otrokom in mladostnikom ob individualnih pogovorih nudimo Levjesrčna druženja, ki potekajo na vseh dvanajstih območnih odborih društva, enkrat mesečno oz. po potrebi. Vsako leto v  mesecu juniju organiziramo štiridnevni Tabor za Levjesrčne, na katerem otroci in mladostniki preko delavnic spoznavajo svoje občutke ob izgubi se soočajo s procesom žalovanja. Tabor je za otroke in mladostnike med petim in osemnajstim letom starosti povsem brezplačen.