Umiranje – dar ali izguba
Na včerajšnjem Hospickafeju so z nami odkrito in polnočutno spregovorili; dr. Manca Košir, pater Karl Gržan in župan Občine Kamnik Marjan Šarec.
Manca Košir je ponovila, kako zelo ljubi življenje in to čudežno dvojino vdiha in izdiha, za katero je srečna vsako jutro znova. Kdo in kaj šteje najbolj, da lahko živiš življenje kot dar in ga kot takega tudi zapuščaš?
Pater Karel Gržan, ki ljubi življenje, nam je zaupal, da mora najprej izjokati žalost in bolečino in šele potem se lahko globoko in resnično nasmehne. Tudi sicer smo smehu kot poglavitnemu delu radostnega življenja namenili kar nekaj prostora v včerajšnjem pogovoru.
Marjan Šarec je spregovoril o smrtih, ki so se ga dotaknile toliko bolj tudi zato, ker umirajoči niso bili spravljeni s svojim koncem. Zato mu tudi niso dali priložnosti pravega slovesa. Možnost slovesa je izjemno pomembna tudi zato, da si ob smrti ljubega dovolimo biti ranljivi. Morda s tem podpremo umirajočega, da končno prvič v življenju pove in pokaže, da zmore povsem iskreno izraziti svoj strah, želje, ljubezni …
Kdaj umiranje lahko postane dar in ne le izguba? Ko smo preprosto človek – ko si dovolimo ranljivost, ko smo sposobni sprejeti, ko si dovolimo bližine, ki nas morda strašijo, ko samo smo! Včasih brez besed, le z močnim objemom, kakor je ob koncu na vprašanje mladega dekleta, ki je ravnokar izgubilo sorodnico, srčno odgovorila Manca Košir.
Kdaj bo tudi konec dar? Ko bomo živeli polno – vsak dih, ne glede na to, kakšen se nam kaže. Ko nam bo dovolj, da je dih …, ker dih je dovolj!
Povezovalka pogovora,
