Šeg in navad, ki so povezane s smrtjo je več, odvisne so seveda tudi od kraja oz. prostora, kjer ljudje živijo, ljudje pa so jih tudi različno doživljali in se jih posluževali.
In nekaj več o tem nam je povedala gostja januarskega večera hospica, etnologinja Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja, ki je tudi avtorica razstave“Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči« in prikazuje smrtne šege in pogrebne navade v Pomurju ter Porabju nekoč, razstava pa je na ogled v Pomurskem muzeju.
Gostja je na začetku povedala nekaj zanimivih šeg in navad, ki so jih imeli naši predniki ob smrti, povedala nam je tudi, kako so se nekoč poslovili od umrlega, kaj so mu »dali na njegovo zadnjo pot«, kakšno vlogo so pri tem imele ženske in kakšno moški, posebej pa je izpostavila takratno močno povezanost ljudi med seboj in medsebojno pomoč, … Nekatere omenjene šege in navade smo že poznali, za druge pa smo slišali prvič. Izpostavila je predvsem epitafe- napise na nagrobnikih, ki so posebnost in pravo bogastvo v naših krajih in zato moramo biti na to ponosni.
Povedala nam je še na kakšen način so naši predniki dojemali smrt in izpostavila, da so se tudi oni smrti bali in zato so naredili vse, da je umrli za vedno odšel na drug svet in se ni nikdar več vrnil. Pri tem so se seveda posluževali različnih načinov.
Spregovorila je tudi o samem načinu žalovanja nekoč. Izpostavila je predvsem dejstvo, da so nekoč ljudje umirali doma in tako so se ljudje lahko tudi od umrlega svojca poslovili ter na ta način lažje (od)žalovali in spustili pokojnega, da je »počival v miru«. Poudarila je, da je danes stik z umrlim svojcem (pre)kratek ali pa ga sploh ni, zato je tudi žalovanje težje in daljše.
Povedala nam je tudi marsikatero prigodo ob smrti iz takratnega življenja in večer se je tako tudi končal.
Mateja Meolic, vodja prostovoljcev
OO Murska Sobota, 02.02. 2018
