S spremljanjem prostovoljci prinašajo novo razsežnost v življenje umirajočega, ter pripomorejo k celoviti in edinstveni oskrbi tako obolelega kot njegovega ožjega družinskega oziroma širšega socialnega kroga. Prostovoljci vzpostavljajo vezi z bolnikom in njegovimi svojci ali bližnjimi ter pripomorejo k tenkočutnemu sporazumevanju med njimi. S poudarjeno prisotnostjo, posluhom in pravo bližino lahko bolnim obogatijo preostali čas življenja.
Razvoj programov je prostovoljcem omogočil izobraževanje in izvajanje aktivnosti tudi v programu žalovanja odraslih, otrok in mladostnikov.
Poleg te izrazito človeške dimenzije pa spremljanje hudo bolnih ljudi nudi tudi priložnost za osebni razvoj slehernega, ki se s tem procesom srečuje. Prek medosebnih odnosov ter kontinuiranem šolanjem v hospicu kot prostovoljci hospica dobimo priložnost spoznati samega sebe. Bližina v procesih zaključevanja življenja prinaša duhovno rast in prepoznavanje lastnih vrednot. Doprinos k polnemu življenju ljudi, ki se poslavljajo pa daje občutek polnosti tudi spremljevalcem.
Dr. Manca Košir, »Ko sem se pred dvema letoma upokojila, sem odšla na šolanje za prostovoljko hospica. Pred tem in do danes sem spremljala že kar veliko umirajočih, še več žalujočih. Vem, kaj pomeni imeti privilegij spremljanja hudo bolnega, ki odhaja v druga razsežja – biti, samo biti prisotna z njim v tem svetem prostoru in obdarjenem času, ki ga ustvarja izdih in skrivnosten Dih … Zato sem prostovoljka hospica. Ker je to moja bližnjica na poti k sebi in drugim. Moj poklon čudežu Življenja. In moja hvaležnost za Ljubezen, ki vse prežema« (Glasilo Hospic, 2008).
