10. 1. 2022
Kot prostovoljka pri Slovenskem društvu Hospic sodelujem med drugim tudi na taboru Levjesrčnih (otroci, ki so izgubili katerega od staršev ali koga drugega od bližnjih).
Delo z otroci mi je posebej blizu. Saj imam zelo rada otroke, njihovo spontanost, igrivost, iskrenost…
Morda ali predvsem zato, ker sem tudi sama kot petletni otrok izgubila očeta, kasneje pa še očima pri petnajstih.
Mama je ostala sama z šestimi otroci. Če je danes smrt še vedno tabu tema – kako je bilo šele pred skoraj pol stoletja, ko še niso delovala društva kot je Slovensko društvo Hospic.
Mama bi takrat potrebovala nekoga, ki bi ji stal ob strani, se z njo pogovarjal – tolažil. Da bi lahko podelila bolečino z nekom, ki bi ji prisluhnil.
A žal ni bilo nikogar. Prav tako ni bilo posluha v šoli za otroke, ki so pogrešali očeta in doma gledali žalostno mater. Pravzaprav so se nas večinoma izogibali kot da smo kaj narobe naredile.
Zelo me je prizadelo, da ni bilo empatije niti s strani naših svojcev. Dolga leta sem imela nočne more. Ko sedaj pogledam za nazaj, vidim kako malo bi bilo potrebno, da bi mi nekdo kot otroku takrat povedal, da je smrt del življenja in da vse, kar se rodi, tudi umre!
Otroci, ki pridejo na tabor to možnost imajo. Podeliti svojo bolečino v skupini s podobno izkušnjo. Moč empatije zdravi in otroci to še posebej občutijo.
Vesela sem za njih, ker vem, da resnica osvobaja!
Zame so tabori vedno nov izziv! Ko poslušam vse te zgodbe, gledam v žalostne oči, se v meni marsikaj prebudi, ozavesti.
Ko se poslavljamo, med drugim občutim tudi radost. Radost? Ja radost na takšnih krajih, kjer je za večino žalostna, občutim radost.
Ko služiš iz srca brez želje po priznanju ali nagradi, takrat občutiš radost, saj veš da delaš dobro za druge in zase!
Ker veš, da smo vsi eno in da kar storiš za druge, pravzaprav narediš zase!
Pomaga mi, da pozabim na lastne potrebe in se odprem z vsem srcem za potrebe drugih.
Biti prisoten ob nekom drugem je zame darilo!
Prostovoljka Jožica Čolak, OO Celje