Ostala sem sama

Minilo je petinšestdeset let, odkar sva si s Tonetom ustvarila družino. Takrat sva
službovala v cerkljanskih hribih na dvooddelčni šoli v izjemno preprostih
bivanjskih pogojih. Do vseh malo večjih krajev so vodile dolge pešpoti. Težko
nama je bilo tako živeti, zlasti ko se nama je rodil prvi otrok.

Močno sva bila odvisna drug od drugega, kar naju je povezalo za vse življenje in nama dalo
čudežno moč, da sva zmogla premagati vse, kar nama je težkega stopilo na pot,
in skupaj iti naprej.

V desetem letu službovanja sva dobila delovno mesto in stanovanje v Kanalu ob Soči. Bilo je udobnejše za mlado družino in življenje je prijetno teklo naprej z vsem, kar
prinaša s seboj, z dobrim in slabim. Da, tudi bolezen je kmalu prišla.

Tone je bil vedno bolj dovzeten zanjo. Mučila ga je rana na želodcu, nato vrtoglavica,
srce, pogosti glavoboli. Obiskoval je zdravnika, alternativce, pil čaje, jemal
tablete.

Na srečo je do sedemdesetega leta v boju z boleznijo zmagoval. Potem pa se je pojavil rak na prostati, nato še mišično-živčno obolenje. Najin svet se je zavrtel v mučno in
dolgo iskanje pomoči. A tudi tokrat sva skupaj zmagala, da se je spet postavil na noge in je  lahko sam poskrbel zase in
vsakodnevna manjša opravila.

A telo je nezadržno slabelo, moči je bilo vedno manj, bolečina se je pojavljala v
različnih delih telesa. Vrnila sta se rak in mišično obolenje.

Prišel je dan, ko je obležal in skoraj ničesar več ni zaužil. Imel pa je voljo in upanje, da
bo še ozdravel. Moje slutnje so bile drugačne. A nisem mogla in hotela verjeti, da je njegov
zadnji dih blizu.

Bila je sobota in najini vnuki so prihajali skozi vrata, kot da bi jih kdo klical. Najstarejši je prišel celo iz Maribora. Zbrani so bili okrog njega in mu tešili zadnje ure.

Ob petih zjutraj je tiho in povsem mirno odšel. Kar tako. Brez besed, brez tožbe.

En oko mu je zaprla bolezen, drugo sem mu sama. Konec trpljenja. A k nam je stopila SAMOTA. Ta nezaželena spremljevalka. Stala sem ob njem in strmela v njegov spokojni obraz. Z razumom sem dojemala, da je najinega skupnega življenja konec, srce pa se je otepalo sprejeti resnico. Božala sem njegovo že čisto hladno telo in
čutila, da je njegovo srce še toplo.

Ko so ga možje v črnem odnašali iz hiše, nisem mogla storiti niti koraka, da bi ga pospremila.

Dni do pogreba se sploh ne spominjam, a vem, da me domači niti za trenutek niso pustili same.
Na dan slovesa sem bila v poslovilni vežici, ki se mi je zdela drugačna, kot je
v resnici, in ves čas sem Toneta čutila v prostoru med nami, ob meni. Celo ob
ganljivi in spoštljivi pogrebni slovesnosti.

Vrnili smo se v prazno hišo. Svoje sem prosila, da me pustijo samo. Ulegla sem se v Tonetovo posteljo in bede v spominih preživela noč.

Kako naprej?
Nikoli v življenju nisem o ničemer odločala sama.

Prvi mesec je bil napolnjen z obiski, potem pa so se začele samotne ure, ko se mi je v mislih neprestano odvijala najina življenjska zgodba. Pogosto ga začutim v prostorih
najine hiše. Tako intenzivno, da ponoči potipam posteljo, če  morda leži zraven mene. Čez dan, ko budna sedim na kavču, se znajdem v trenutkih pred smrtjo. Tudi v sanjah ga pogosto srečujem. Nič mi ne reče, le ob meni je.

Moževa smrt mi je, drugače kot sinova, MINLJIVOST
prikazala v novi luči, in ko gledam, kar je zapustil, spoznavam nove vrednote.
Bolj cenim čustvene dobrine kot materialne, brez katerih seveda ni šlo, a njegova dobrota, skrbnost, razumevanje spravljivost …  to me zdaj greje in tolaži.

Tone je živel tako, da je po njem ostala sled
ne le v družini, temveč tudi v kraju, pustil nam je sadove dela, ki ga je srčno
opravljal. Ko v mislih hodim po najini poti, občutim globoko hvaležnost za njegovo prisotnost, spodbude, varnost, ljubezen, ki sva si jo delila.

V žalosti za sinom občutim krivico zgodnje smrti, neutolažljivost, ker nas je zapustil, po moževi smrti pa je žalost spravljiva, boli, a drugače.

Zdaj, ko sem sama, so vrednote spremenjene. Ni prijetno, ko zagledaš na mizi en sam krožnik, ni lahko, ko greš po vrtu in sam opazuješ prve popke na drevesih, po končanih poročilih ni skupnega razglabljanja, kaj je novega in kdo ima bolj prav. Še in še bi lahko naštevala, kje kaj manjka. Vse je tako samotno!

Žalosti se ne  moreš izogniti, SAMOTE ne zapolniti.
Vendar je potrebno poiskati v sorodnikih, prijateljih, sosedih, znancih drobne trenutke, ki jim pokloniš del sebe in s tem obojestransko prižgeš iskrice sreče in prijazen odziv, ki vsaj za kratek čas zapolni praznino in osmisli prihajajoči dan.

Mihela Pfajfar, OO Gorenjska