Hospic


Prostovoljstvo


Prostovoljci so srce našega društva.
Prostovoljstvo v Slovenskem društvu Hospic pomeni dovoliti si stopiti na novo, še neodkrito življenjsko pot.
Je pot, po kateri zajadramo v globine našega notranjega sveta, se učimo poslušati in slišati, videti tisto, kar je pomembno ter pot, ki nas uči dati si dovoljenje čutiti - tudi tistega, kar ni enostavno čutiti.


Kako postati prostovoljec?


V Slovenskem društvu Hospic potrebujemo prostovoljce na različnih področjih delovanja. Pogosto potrebujejo prostovoljci nekaj časa, preden lahko vstopijo v spremljanje umirajočih ali žalujočih, ali zaradi svojega procesa, ali zaradi različnih potreb po posameznem območnem odboru. Vsak lahko pripomore k zlaganju našega skupnega mozaika, zato vabljeni, da nas kontaktirate na prostovoljstvo@hospic.si ali na 051 442 636, da se pogovorimo o možnostih sodelovanja.

Prijavnica

Za prostovoljsko delo z direktnim stikom z našimi uporabniki je potrebno predhodno opraviti začetno usposabljanje za prostovoljce, ki obsega 12 srečanj, skupno 36 ur. S tematskimi srečanji pridobite strokovno podlago za vključenost v programe Slovenskega društva Hospic.

Za prijavo k začetnemu usposabljanju za prostovoljce vabljeni k izpolnitvi obrazca na spodnji povezavi. Izpolnjen obrazec pošljite na prostovoljstvo@hospic.si.

Priložnosti za sodelovanje

Čas bolezni, poslavljanja in žalovanja je najtežji čas v življenju vsakega človeka in njegovih bližnjih. Včasih nas šele srečanje z minljivostjo zares spomni kako dragoceni so drobni trenutki iz katerih je stkano naše življenje, usmeri nas v iskanje globljih in trajnejših vrednot. Prostovoljci v hospicu iskreno in z ljubeznijo podarjajo del svojega časa sočloveku s čimer bogatijo življenje obeh…

V Slovenskem društvu Hospic lahko prostovoljci delujejo v vseh programih društva.

Zgodbe iz naše skupnosti

Izkušnje prostovoljcev

V tej enosti bivanja sem del celote, ki ga v duhu Slovenskega društva Hospic kot prostovoljka polnim s hvaležnostjo ob bolnikih, ob umirajočih, kadar mi zaupajo, kje in kdaj so bili srečni, kaj je bilo najbolj vredno – ali tudi samo s prisotnostjo ter z žalujočimi svojci, z otroki na taboru Levjesrčnih, s prijateljstvom med člani društva.

Liljana, OO Maribor

Zdi se mi, da smo na svetu tudi za to, da še za koga kaj naredimo. Mene je vedno vodilo to, da lahko komu pomagaš, čeprav se sliši osladno, ampak v srži prideš do tega, da več ko daješ, več dobiš za samega sebe. Pri odnosih, v katere smo vpleteni pri vsakem delu, je neizmerno plačilo že samo hvaležen pogled bolnika in njegovih svojcev. Tega se ne da ne plačati, ne povedati in je izjemno izpolnjujoče.

Tatjana, OO Ljubljana

Ker čutim v sebi toliko tega, da lahko dam. Dosti mi pomeni, da vzpostavim stik s takim človekom, ki odhaja. Ustvari se prostor. Ljubezen se ustvari. Sploh ne morem opisati. Meni ti ljudje ogromno dajo. Me streznijo, vse bolj to cenim. Po vsakem spremljanju sem drugačna, tako hvaležna za sebe.

Klavdija, OO Maribor

Biti prisotna v objemu globoke spokojnosti je zame posebna čast, ki jo zaznam ob spremljanju. Največja nagrada, ki jo je spremljanje dalo meni, so bile vame usmerjene roke gospoda, ko sem prišla k njemu na zadnji obisk. Bili so njegovi zadnji dnevi in zmogel je dati svoje roke v pozdrav. Ta trenutek je v meni pustil globok pečat, saj me bo spremljal na poti skozi življenje.

Petra, OO Maribor

Slovensko društvo Hospic je društvo, kjer lahko izrazimo vsa potrebna čustva, izkušnje in brezpogojno ljubezen ter razumevanje življenja, da lahko mirno živimo. Življenje sprejmimo tako, kot je, kajti vsak človek se nekega dne poslovi. Morda z boleznijo, nesrečo ali s starostjo. Ne vemo, kakšen je načrt našega življenja, a zapolnimo si ga tudi z razumevanjem in pomočjo drugim. To, da sem vključena v Slovensko društvo Hospic, mi olajša spremljanje ljudi, ki jim je kdo umrl, ali stanje ob strani bolnim ljudem.

Tanja, OO Murska Sobota

Zame so tabori vedno nov izziv! Ko poslušam vse te zgodbe in gledam v žalostne oči otrok, se v meni marsikaj prebudi, ozavesti. Ko se poslavljamo, med drugim občutim tudi radost. Radost? Da, na takšnih krajih, ki so za večino žalostni, občutim radost. Ko služiš iz srca, brez želje po priznanju ali nagradi, takrat občutiš radost, saj veš, da delaš dobro za druge in zase! Ker veš, da smo vsi eno in da kar storiš za druge, pravzaprav narediš zase!

Jožica, OO Celje