V temnem hladnem večeru smo se zbrali v prostorih društva Hospic, na Gosposvetski v Ljubljani, da prisluhnemo gostu prof. dr. Jožetu Ramovšu o tem, kako je praznovanje pomembno za ohranjanje človeškega v nas. Toplo nam je bilo v večeru, v katerega nas je ponesla melodija, ki jo je z violončelom pričaral Tilen Artač. Potem smo prisluhnili Jožetu Ramovšu in Mojci Pavšič, ki je pogovor vodila. Govorila sta o tem, kaj nam prinašajo lepo doživeti prazniki in kako nas lahko napolnijo in obogatijo za vsakdanje življenje. Pa seveda še, saj smo vendar »hospičevi«, o pomenu praznikov tudi v času hude bolezni in ob soočanju z minljivostjo.
Dr. Ramovš pravi, da človeško življenje sestavlja več razsežnosti:
telo, ki ga je potrebno hraniti, gibati …
duševnost – potrebno se je izobraževati, sproščati …
duh – omogočiti mu svobodo in odgovornost
medčloveško sožitje – se nenehno usklajevati
zgodovinski kulturni razvoj – spoznanje in izkušnje drugih spoznavati, sprejemati, posredovati
bivanjsko vprašanje smisla – najti smisel za drobno dejanje trenutka in za celoto življenja.
Vse to je nepogrešljivo v človekovem življenju.
Ko je delavniška torba polna ropotije – jo je treba i z p r a z n i t i. Na vrsti je PRAZNIK.
Ko je telo utrujeno, ga je treba spočiti.
Ko je glava nabita s skrbmi in napori, jo je treba sprostiti.
Ko je vest obložena s krivdo, zmotami in hudimi izkušnjami, jo je treba olajšati.
Ko so medčloveški odnosi napeti, jih je treba zrahljati.
Ko je človekovo srce polno doživetij in izkušenj, jih je treba podeliti drugim.
Ko se človeška orientacija zamegli, je treba stopiti na prazen prostor s širokim obzorjem.
Vsak od nas udeležencev je prispeval svoj delček svetlobe in toplote večeru, nekateri tudi z lastnimi glasno izraženimi mislimi in izkušnjami, predvsem o konkretnih praznovanjih doma, tudi skupaj z bolnikom, in tudi o praznovanjih v Hiši hospica.
Če prisluhnemo posamezniku in družini, lahko marsikaj prilagodimo, da je za vse najbolj prav … In seveda moramo prestaviti datum praznovanja, včasih nimamo več časa čakati na božič ali na kakšen drug praznik. Kajti živimo tukaj in zdaj. Konkretnim dnem prinašajmo svetlobo, v konkretne dni vnašajmo življenje. Praznovanje v družbi ljudi, ki se imajo radi, je neskončno dragoceno in ohranjanje spominov nanj greje srca ljudi vse življenje …
Napisala Ana Kos Plestenjak
