Spremljanje umirajočih in njihovih svojcev
Program Hospic-spremljanje umirajočih in njihovih svojcev na domu, ki se izvaja že od leta 1996, je temeljni program društva, ki zajema celostno oskrbo hudo bolnih v zaključni fazi bolezni in njihovih svojcev tam, kjer so nastanjeni, predvsem na domovih, v bolnišnicah in domovih za ostarele (DSO).
Namen programa je nuditi strokovno timsko obravnavo, zdravstveno vzgojno in psihosocialno podporo v težkih trenutkih družine, ki se sooča z boleznijo.
Spremljanje kronično bolnih
Neozdravljive kronične bolezni so skupina raznolikih bolezenskih stanj, katera napredujejo in privedejo do zaključka življenja v daljšem časovnem obdobju v primerjavi s stanjem bolezni v okviru Hospic-spremljanja. Večinoma so neozdravljive in ljudem s postavljeno diagnozo kronične neozdravljive bolezni velikokrat znižajo kakovost življenja. Pomembna skupna značilnost tovrstnih bolezni so tudi visoka potreba po psihosocialni podpori in zahtevni zdravstveni oskrbi. Zdravstveno obravnavo predstavljajo zapleteni in dolgotrajni diagnostični postopki, kjer potrebujejo tako bolnik kot svojci veliko opore in opolnomočenja. V program podpore kronično bolnih se tako lahko vključijo bolniki, ki potrebujejo razbremenilno podporo podobno hospic spremljanju, vendar pa je predviden čas preživetja daljši kot pri bolnikih, vključenih v program Hospic – spremljanje. Podpora kronično bolnim pa ne predstavlja zgolj družabništva, temveč celostni pristop v procesu lajšanja simptomov kronične bolezni.
SPREMLJANJE UMIRAJOČIH,
KRONIČNO BOLNIH IN NJIHOVIH SVOJCEV
Pripomoček, namenjen umirajočim in kronično bolnim ter njihovim spremljevalcem.
SPREMLJANJE UMIRAJOČIH,
KRONIČNO BOLNIH IN NJIHOVIH SVOJCEV
Pripomoček, namenjen umirajočim in kronično bolnim ter njihovim spremljevalcem.
Kako me lahko hospic podpre?
Hospic-spremljanje umirajočih in njihovih svojcev na domu pomeni celostno oskrbo hudo bolnih v zaključni fazi bolezni in njihovih svojcev tam, kjer so nastanjeni, predvsem na domovih, v bolnišnicah in domovih za ostarele. Strokovna obravnava neozdravljivo bolnih temelji na timskem pristopu, vsaka posamezna obravnava je skrbno načrtovana in v skladu s potrebo in izbiro hudo bolnega. Zagotovljeno je najboljše možno lajšanje in preprečevanje fizičnega trpljenja in podpora pri razreševanju čustvenih, duhovnih in socialnih stisk, ki se pojavijo ob dejstvu, da se življenje naglo izteka.
Program izvajajo strokovno usposobljeni delavci različnih izobrazbenih profilov (diplomirane medicinske sestre, diplomirani socialni delavci, diplomirani organizatorji in menedžerji socialnih dejavnosti, socialni georontologi …), ki se kontinuirano usposabljajo v paliativni oskrbi doma in v tujini. Strokovni delavci opravijo strokovno oceno potreb družine in nato po potrebi vključijo tudi strokovno usposobljene prostovoljce za nudenje laične podpore. Za prisotnost in spremljanje bolnikov se izobrazijo v posebnem programu začetnega usposabljanja, nato pa se njihovo delo kontinuirano spremlja s strani koordinatorja, na rednih tedenskih in mesečnih sestankih ter z rednimi izobraževanji in usposabljani ter podporo v supervizijskem procesu. Notranji tim Slovenskega društva Hospic povezuje z zunanjimi službami v skladu s potrebami konkretnega uporabnika in njegove družine ( osebni zdravnik, patronažna sestra, fizioterapevt, dietetik, ambulanta za terapijo bolečine, mobilni paliativni tim,duhovnik,…)
»Poudarek je na celostnem pristopu, človek je obravnavan veliko več kot le fizično telo v prizadevanju zadovoljitve tudi njegovih psihosocialnih in duhovnih potreb. Cilj je zagotovitev čim boljšo kakovost preostalega življenja.«
Pri spremljanju hudo bolnih nista pomembna le strokovno znanje in usposobljenost spremljevalcev, temveč kakovost prisotnosti in sočutje. Vključitev hospica lahko svetuje zdravnik, patronažna služba, svojci, prijatelji ali splošna javnost, stik pa navežejo svojci ali bolnik sam. Za to ne potrebujejo zdravniške napotnice.
Razvoj socialnega modela Hiše Hospica
Hospic oskrba v slovenskem prostoru eksplicitno ni umeščena niti v normativno ureditev paliativne oskrbe niti socialnega varstva. Predvidel je ni niti Zakon o dolgotrajni oskrbi. Osnovni cilj delovanja stacionarne oblike hospic oskrbe terja na eni strani podporo in na drugi strani ustrezna medicinska znanja za prepoznavanje potreb pomoči v zadnjem življenjskem obdobju (terja oceno kdaj oseba potrebuje zdravstveno pomoč in hospitalizacijo in kdaj ne). Zagotavljanje celostne zdravstvene oskrbe presega potrebe zadnjega življenjskega obdobja, zato pri Slovenskem društvu Hospic prepoznavamo kot optimalno ureditev stacionarne hospic oskrbe po vzoru prvih hospicev v Evropi in svetu.
Najbolj optimalno rešitev vidimo v socialnem modelu Hiše hospic, ki bi zagotavljala kratkotrajne namestitve oseb v zadnjem življenjskem obdobju, katere zaradi najrazličnejših razlogov, ne morejo bivati doma. Šlo bi za namestitve v obliki, ki bi zagotavljala intimnost uporabnika in bližnjih oseb. Oskrba bi v veliki meri vključevala tudi prostovoljce, kar bi bilo dostopno vsem pod enakimi pogoji in hkrati zagotovilo kakovost, ki je obstoječ sistem samostojno ne more zagotoviti.
Razmisliti pa gre tudi o povsem posebni ureditvi, ki bo v obstoječ sistem vključila zgolj podporne organizacije in jih povezala v ustrezno delujoč sistem.
Socialni model Hiše hospica je finančno bolj vzdržen, a trenutno pri nas nima zakonske podlage za delovanje.