V sredo, 12. novembra 2014 je v Hiši sadeži družbe potekal vodeni tematski pogovor, ki ga organizira Slovensko društvo Hospic. Dotaknili smo se teme »Komu mar za hudo bolne in žalujoče otroke? Nam!«. Gostje na pogovornem večeru so bili Leonida Nemet, psihologinja, zaposlena na CSD Murska Sobota, Antun Lisjak, pediater v ZD Lendava in Mateja Kolmanko, psihologinja v Vrtcu Murska Sobota. Pogovor je vodila Tatjana Šafarič, prostovoljka v Slovenskem društvu Hospic.
Psihologinja Mateja Kolmanko je začela pogovor, da ravno prihaja s pogreba, kjer so pokopali očeta dveh majhnih otrok. Nadaljevala, da se v svojem poslanstvu še ni srečala z hudo bolnim otrokom, da pa so že imeli v vrtcu žalujočega otroka. Vsako žalovanje je individualno. Otrokom v vrtcu želijo smrt, žalovanje, izgubo, približati skozi razne igre, pravljice. Na koncu je dodala, da je sama izgubila mamo, da ji veliko pomeni, da je lahko zadnje dni preživela ob njej.
Pediater, Antun Lisjak nam je povedal veliko zgodb od umirajočih otrok, žalujočih otrok, katere je doživel od specializacije do zdaj. Hudo je, ko umirajo za hudimi neozdravljivimi boleznimi nedolžna, razigrana mala bitja, katera so polna upanja in pričakovanj. Vsak otrok, kot tudi odrasli človek sprejme novico o hudi bolezni, smrti na svoj način, tu ni nekih pravil. Prav tako žaluje vsak na svoj način.
Na CSD se srečujejo z družinami, kjer so izgubili enega otroka z drugim otrokom pa so posledično nastale vedenjske težave, ali so otroci izgubili starše, ali imajo umirajočega otroka, nam je zaupala med pogovorom psihologinja, Leonida Nemet. Poudarila je, da je pomembno, da se z žalujočimi otroci veliko pogovarjamo, da ne olepšujemo stvari in jim informacij ne dajemo v frazah, kot na primer, mamica je zaspala, s tem lahko otroku le škodo, otroka je strah iti spat, ker se boji, da bo sam zaspal.
Prostovoljka Tatjana Šafarič je za konec povedala, da je doma vprašala, zdaj že odraslo hčerko, kako je ona takrat kot majhen otrok sprejela novico, da je v prometni nesreči umrl stric, katerega je imela zelo rada. Hčerka ji je odgovorila, da se zdaj točno ne spomni kako je bilo, da pa je bila bolj žalostna zato, ker je videla žalostno mamo in očeta.
Vsi govorniki so na koncu strnili misli in dejali, da vsak žaluje na svoj način, da vsakemu pomaga drugačna pomoč, da pa se je potrebno z otroci pogovarjati o smrti, bolezni in jim dati konkretni odgovor na vsako zastavljeno vprašanje.
Besedilo in fotografija: Andreja Šebjanič
