Angel

14.3.2007

ANGEL

Ko iz tega sveta si izginila,

čisto povsod sem te iskala.

Vse bi naredila, da bi s teboj

še kdaj govorila. Iskala sem

te, in iskala. Nato pa ugotovila,

da stik s teboj sem izgubila.

Mogoče pa še upanje obstaja!

Med oblaki te bom poiskala.

Na letališču v kot sem se                                  

skrila, britko zajokala in v mislih si dejala:

«V meni le še to upanje obstaja.

Če še tega bom izgubila, ne vem, kaj bom storila.«

Ko med oblaki sem lebdela,

videla sem, kako si.

Z belimi krili si letela

ampak nisi bila preveč vesela.

Vprašala sem te, kaj ti je

In rekla si mi, da v nebesih

brez nas vse pusto je.

Rekla si mi, da manjkam ti

in da rada bi da s tabo po

modrem nebu letim. Jaz ti

povem pa, da bi tudi s

teboj rada letala in s teboj bila.

Mogoče pa bom… nikoli ne veš.

ampak jaz se še nisem predala.

Na zemlji nisem še svojo pot

dokončala.

Tolažim se pa s tem, da

če se zgodi najhuje, bom

s tabo in belimi krili letala

po širnem nebu.

Anastasia Ljutič ( 14.02.1995 – 11.09. 2008 )

Anastasia je moja predraga hči. Pri 9. letih je zbolela za kostnim rakom. Z boleznijo se je hrabro in silovito spopadala 4 leta. V tem času je bolehala za rakom tudi moja draga mama. Anasasia in njena nona Tina sta bili vedno tesno povezani. Obe sta  ljubili poezijo in tudi pesnili.

Moja mama je odšla v nebesa konec meseca marca leta 2006. Za Anastasio je bila to velika izguba, vendar sta ostali povezani še naprej, preko vseh zemeljskih meja…

Po dveh letih, se je moji mami pridružila še Anastasia. Za seboj je pustila kar nekaj poezij. Ta je bila njena zadnja. Nadela ji je naslov ANGEL. Našla sem jo skrbno zvito v njeni denarnici šele potem, ko sta bili dve najpomembnejši ženski mojega življenja ponovno združeni v angelskem objemu…

Prostovoljka Tamara Tedesco Ljutić, OO Slov. Istra