Dovoli si biti to, kar si

V glavi se oglasi glasek, ki me sprašuje, ali se spomnim tabora Levjesrčnih. In da, čeprav je od tega minilo kar nekaj časa se ga v živo spominjam, saj mi je dal nekaj »več«. Tam, med levjesrčnimi, sem spoznala, da si moraš dovoliti biti to, kar si. Na to me je opomnil dogodek med levjesrčnimi, ko smo skupaj pisali pismo svojim izgubljenim. Začetek je bil težak, videla sem majhne žalostne glavice, ki so kljub stiski našle moč in začele s pisanjem vsak svoji izgubljeni osebi. Pa sem začela tudi jaz in moram priznati, da je bilo to težje kot sem pričakovala, saj me je navdajala kopica čustev in spominov, a sem nekako začela. Potem pa cmok v grlu, oči  so postale solzne in vedela sem, da bom prej ali slej zajokala, čeprav tega nisem želela. Čeprav mi je bilo težko,v tem nisem bila sama. K meni je prišel levjesrčni fant, ki me je na moje začudenje objel in mi povedal, da je prav, da se zjočem in skupaj nama je  bilo lažje. Takrat sem spoznala, da si  moramo dovoliti biti tisto, kar smo. Moramo si dovoliti se zjokati, ko je potrebno in si dovoliti objeti se. Dovolimo si enostavno biti, to, kar smo. In to me vodi pri delu v društvu hospic, zato sem za to izkušnjo v taboru neizmerno hvaležna. Ključ do naše sreče v nas in do drugih naj bo vedno to, da si dovolimo biti to, kar smo, saj bodo to v nas prepoznali drugi. Tisti majhni levjesrčni, pa  tudi tisti »veliki«.

Prostovoljka Mateja Meolic, OO MS