Hospic

Vključitev v Slovensko društvo Hospic

Začetki razmišljanja o priključitvi Slovenskemu društvu Hospic v mojem življenju potekajo že dolgo. O tem sem začela razmišljati, ko sem videla, kako imajo v Nemčiji organizirane bolnice za zadnji čas, ob bolezni, ki ni več ozdravljiva in ob ljudeh v starosti. Oskrba ljudi, ki imajo bolezni, ki niso ozdravljive in se telo počasi odpravlja v počitek, je zelo pomembna za vsakega posameznika.

Ljudje, zdravniki in neke vrste socialni in psihološki principi in ljudje usposobljeni za stanje ob strani, ki pomagajo ljudem v najtežjih trenutkih, ko se zavedajo, da je vsakega življenja enkrat konec. To dejstvo lahko na miren način sprejmejo in se poslovijo od svojih najbližjih, če jih imajo ali pa se sami pripravijo na odhod s pomočjo in čim manjšim trpljenjem.

 

Začetek osebnega razmišljanja o pomoči bolnemu človeku se je v meni pojavil ob mojem bratrancu, ki je bil eno leto mlajši od mene in pri tridesetih letih, kljub zdravi prehrani, aktivnosti in skupnem kolesarjenju, je zbolel za levkemijo. Vse zdravljenje, vsa pomoč, psihološka in fiziološka, darovanje krvi in vse kar je bilo potrebno, ni pomagalo in je po približno devetih mesecih v bolečinah in s pomočjo morfija umrl.

 

Sem ga obiskala, se pogovarjala o vseh možnih stvareh in pomoči o zdravju, ampak njegova mama je bila vedno prisotna, ob njegovi strani in ni želela, da se mu pove, da bo umrl.

 

Bila sem mnenja, da vsak človek, ki leži v postelji ali v bolnici ali doma, ima pravico, da se mu pove, da je prišel trenutek, da se bo moral posloviti od svojih dragih.

 

Ker tega ni bilo možno, sem se umaknila, ker zadnjih deset dni nisem mogla stati ob njem in ne spregovoriti o smrti, ki bo vsak čas ugasnila njegovo telo.

 

Bila sem zelo žalostna in pogreb me je izčrpal, ker se nisem povsem poslovila od njega.

Se pa zavedam, da je čutil, vendar zaradi mame ni govoril o tem, ker vsak pomislek o tem, da moraš iti od vseh, te naredi panično in v skrbeh, v jezi in žalosti. Sem se zadnjič, ko sem ga obiskala v bolnici na svoj način poslovila in občutek sem imela, da me je razumel.

 

In nekaj časa po njegovi smrti sem kolesarila na Goričko z željo, da grem na njegov grob, mu prižgat svečo. 

29.7.2016 sem prikolesarila v njegovo vas, vendar do groba nisem prišla. 

Tega trenutka se ne spomnim, ker sem se čez dva tedna zbudila iz kome, ker so me našli sredi ceste na beli črti glavne prometne ceste, kjer sem ležala v nezavesti, v krvi, s počeno lobanjo, z zlomljeno ključnico in drugimi poškodbami.

 

Možgani so bili v krvi in vsi ljudje okrog mene so bili v paniki, ker niso vedeli, če bom preživela, če bom lahko še hodila in normalno govorila in razmišljala.

Priklop na aparate, ki so bili prisotni ob meni v bolnici na intenzivni negi, da so me obdržali pri življenju in mi pomagali tudi s pomočjo Mariborske in Ljubljanske bolnice s strokovnjaki za glavo in reševanju poškodb. 

Po enem mesecu ležanja v bolnici v Rakičanu, sem še slab mesec bila premeščena v Ljubljano Soča v rehabilitacijski inštitut, kjer sem videla vse možne poškodbe ljudi, ki so imeli poškodbe podobne mojim.

 

Potem se je rehabilitacija še pol leta nadaljevala v Soči v Murski Soboti kjer so mi pomagali pri spominu in pri drugih delih in pri koncentraciji, s psihološkimi pogovori, s pregledi pri zdravnici, da sem vsaj lažje stopila nazaj v življenje.

Spomin, koncentracija so pri meni še vedno omejeni, ampak se zavedam, kaj je smisel življenja in vem, da je pomembno živeti življenje in si pomagati, dokler imamo to možnost.

 

Slovensko društvo Hospic je društvo, kjer lahko vključimo vsa potrebna čustva, izkušnje in brezpogojno ljubezen in razumevanje življenja, da lahko mirno živimo tudi, če imamo bližnje ali smo sami.

Življenje sprejmemo tako kot je, kajti vsak človek se nekega dne poslovi. Morda kdaj z boleznijo, nesrečo ali najkasneje s starostjo.

Kakšen je plan življenja, tako bo naše življenje.

To, da sem vključena v Slovensko društvo Hospic, mi olajša spremljanje ljudi, ki jim je kdo umrl ali stati ob strani ljudem, ki so bolni.

 

Tudi sosed, ki ga prej nisem poznala in je star 9 let, mi je postal prijatelj in sem se vedno z njim družila in še bolj, ko sem izvedela, da mu je umrla mama in živi z babico in dedkom, oče dela v tujini in je redko doma. Fant je sam in posledice se mu pokažejo v obnašanju. 

Ob trenutkih mu omenim njegovo mamo in vidim, da je žalosten, ampak je bil dobre volje, ko sva šla na sprehod in je srečal katerega sošolca ali sošolko in je bil vesel, da je z mano, ker so tudi oni bili s starši.

Življenje ponuja veliko možnosti in vedno imamo možnost, da izberemo brezpogojno ljubezen, empatijo in prijaznost. To dela čudeže in življenje je res lahko lepo od začetka vse do konca.

 

Prostovoljka Tanja Koprivec, OO Murska Sobota

0 Comments

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja