Samo SKUPAJ, povezani s humanističnimi vrednotami, bomo kot človeška vrsta sploh preživeli. Živeti drugače, živeti s smislom, bomo zmogli ob zavedanju, da je naše življenje krhko in minljivo. Kot so učili že stari Grki: Filozofiranje je učenje življenja in priprava na smrt. Misel na smrt je za mnoge strašljiva. A hospic nas nežno nagovarja, naj sprejmemo smrt kot del življenja, in če bomo živeli dobro, bomo tudi umrli dobro. Med ljubimi ljudmi z občutkom bližine in sprejetosti do konca. Umirajoči so naši najboljši učitelji, kako živeti pristno in brez mask, in vsi ob njih se lahko naučimo, kaj je najpomembnejše v življenju: biti. Samo biti in LJUBITI. Kajti ljubezen je močnejša kakor smrt.
(5.3.1948 – 2.5.2024)

Slovensko društvo Hospic je posebno združenje, ki bi ga morali še bolj ovrednotiti in postaviti na piedestal pomembnosti v najbolj osebnih, najbolj ključnih, najbolj prelomnih dogodkih človekovega življenja. Vaše poslanstvo je dejansko poslanstvo, ki je naravno, ki je božje, božansko, zato bodite samozavestni in mirno opravljajte svoje poslanstvo še naprej, s tem da ozaveščate, kako pomembno je vrednotiti, spremljati človeka v vseh razsežnostih njegove osebnosti in v vseh obdobjih njegovega življenja. In da je pravzaprav spremljanje človeka, ko se rojeva na novo, ko prehaja, dejansko tudi duhovno rojstvo za tistega človeka, ki ga spremlja.

Slovensko društvo Hospic podpiram predvsem zaradi tega, ker sem tudi sam kot najstnik doživel izgubo najbližjega. Vem, kako se človek počuti v takšni skrajni življenjski situaciji. Ni lahko. Sam si. Na tleh si. Vse se ti zdi brezupno. Vesel sem, da obstaja društvo in da obstajajo ljudje s tako velikim srcem, ki pomagajo ljudem v stiski. Hvala, da obstajate.

Življenje nas uči na različne načine. V mojem se je za enega najbolj prijaznih izkazalo srečanje z ljudmi iz Slovenskega društva Hospic. Če bi se srečali prej, bi moj oče zadnje dni preživel drugače, bolj mirno. In mi z njim tudi. Srečali pa smo se ravno pravi čas, da me je njihov odnos do sočloveka, do življenja, do minevanja in do slehernega trenutka, opomnil, da izgubljam svoj čas. S Hospickafeji v Knjigarni Konzorcij, ki mi jih je predala edinstvena dr. Manca Košir, pa vsakič znova dobil priložnost, da se spomnim, kako rada imam Življenje. Hvala, Slovensko društvo Hospic!

Življenje je minljivo. Ljudje misel na slovo odrivamo. Ne znamo oz. nočemo se soočiti s tem, da nas bo nekdo zapustil. Ko nastopi čas slovesa, se je potrebno s tem soočiti dostojno. Pri tem nam pomaga Slovensko društvo Hospic. Sami smo zmedeni, nevešči. Zaposleni in prostovoljci v tem društvu vedo, kako nas potolažiti in kako dostojno pospremiti mirajočega. Globoko sem hvaležen ljudem, ki posvečajo svoj čas temu, da nam pomagajo v teh težkih trenutkih. Hvala Slovensko društvo Hospic.

Življenje je dar. Lepo živeti je ne le moja pravica, temveč tudi dolžnost. Ko sem naredil prve korake, me je nekdo držal za roko. Po vsej verjetnosti mami. Ali ati. Ali kdo od mojih starejših sorojencev. Dvomim, da je bil kak neznanec. A prišel bo nekoč tudi zadnji korak. Zadnji dih. Ne mami ne ati me ne bosta držala za roko. Morda lahko računam na ženo? Otroke morda? Ali na kakega neznanca? Življenje je vendarle dar. In lepo umreti je ne le moja pravica, temveč tudi dolžnost. Smisel življenja (in umiranja) je – odnos. Stisk roke. Imeti oporo. Biti v oporo. Imeti prijatelja. Biti prijatelj. Biti človek – ljubljeni osebi ali neznancu. Hvala, Hospic!