“V gorah tišine, kjer srce spregovori,

kjer solza in smeh skupaj zažari,

tam najdem zavetje, ko padem na tla,

in roke, ki dvignejo me brez vprašanja.

Ko duša je ranjena, svet pa tih,

tam slišim: »Nisi sama, tudi jaz sem izgubil dih.«

Ob meni so tisti, ki vedo, kaj boli,

a znajo se smejat, ko srce spet živi.

Mentorji s srcem, kot lev so močni,

ostanejo blizu, ko dnevi niso sončni.

Ko me teži in srce je težko,

z njimi igram, da iz sebe dam vse to.

Postavijo mi izziv, da bi zrasla,

da bi svoj pogum spet našla.

In ko ga premagam, sem močnejša kot prej,

v očeh mi zasije: »Zmorem, grem naprej!«

Spoznaš druge duše, ki nosijo rane,

njihova zgodba te globoko gane.

Različni obrazi, bolečina sorodna,

v njej najdeš moč, ki ti je podobna.

Objem, ko ga rabiš, besede, ki grejejo,

spomin na trenutke, ki štejejo.

Vsak težek vzdih je dar,

ki ti šepeta, da ne obupaš nikdar.

Na koncu pa baloni v nebo so poleteli,

a v veje dreves so se najprej ujeli.

Kot naše poti, ki so včasih zamegljene,

a z upanjem v srcu znova razsvetljene.

Ko pride slovo, a srce še gori,

v spominu ostane, kar duša doživi.

In ko je konec, vem to je bil moj dom,

»Bila sem levjesrčna in vedno bom!«